PLEZANJE Z MULCI
Dovžanova soteska
Tokrat sva se tako midva, kot otroci strinjali, da bi bilo fino, če bi po dolgem času skupaj odšli na plezanje. Najbolj je bil seveda zagret najstarejši sin Jan, ki je odličen plezalec, pa tudi ostali mulci niso nasprotovali. Jan je predlagal plezališče,ki mu je znano, saj za prve pomladne vzpone ni najbolje izzivati v neznanem okolju. Fino sva rekla, Jan bo potegnil štrik naprej in nama ostane samo, da popaziva na otroke in psa. Obetal se je krasen izlet. Zapeljemo se do Tržiča in naprej v Dovžanovo sotesko. Dovžanova soteska ni primerna zgolj za plezalce, ampak tudi kolesarje in pohodnike, pa tudi sredi poletja se tam splača ohladiti od mestne vročine, saj tukaj bližnji vrhovi Karavank, kar prijetno ohladijo celotno sotesko, za nameček pa se lahko dodobra ohladiš v mrzli reki. Idilično podobo soteski dajejo čudovite poti speljane ob Tržiški Bistrici in mogočni kamniti tuneli izklesani v skalo. Moram pohvalit občine kjer deluje Easypark, saj je bistveno lažje parkirati in ti ni potrebno paziti na čas, saj dolžino parkiranja lahko urediš kar preko telefona. Ja, bravo Tržič in ostali, kjer to deluje. Parkiramo ob glavni cesti v bližini plezališča in se opremljeni odpravimo v bližnji predel plezališča z imenom Upokojenski sektor, ki je oddaljen približno petnajst minut hoje po čudoviti urejeni poti. Za začetek eno lahko. Jan se pripravi na plezanje, jaz varujem in prva smer je vpeta. Kurje štengce z oceno 4b mu res niso predstavljale nekih problemov in otroci so eden za drugim plezali proti vrhu. Sledile so še ostale smeri: Žlem proga 4c, Tamava zajeda 4a, M'kvavž 5a, Krjavel 5b in ostale. V štiricah res ni bilo problemov za nikogar. Bolj ko pa so se ocene dvigovale, bolj se je čutil karakter plezalca v otrocih. Andrej je prvi ugotovil, da ima telo upokojenega partizana in je dve uri plezanja zanj očitno preveč, zato se je odločil, da se bo raje igral znašim kužkom Blujem. Po kakšni dobri uri je moč začela pojenjati tudi Evi in je iz prej zagrizenih gibov prešla v gibanje lenivca ob jutranjem prebujanju. No, Matic je še nekaj časa vztrajal, a vendar je našel nešteto težav v steni in kar naenkrat ni bilo možno doseči vrhnjega štanta in je zato vsakič zaključil nekje na sredini. Vztrajala sta še nekaj časa, nato pa sta oba ugotovila, da bo najbolje, če se pridružita Andreju pri igri z Blujem. Midva in Jan smo vpeli še nekaj smeri in navili svoje podlakti do konca. Po nekaj urah smo utrujeni zaključili s plezanjem pa tudi naš kuža je že kazal znake dolgočasja. Pospravili smo opremo in odšli proti avtu. Ustavili smo se še v Bistrici pri Tržiču, kjer imajo v Kavarni Sweet English House res odličen sladoled. Uspel nam je še en lep dan skupaj z otroki in kar je najbolj pomembno, brez pritoževanja in nenehnega nerganja. Ja, včasih pa tudi nama uspe krasen dan brez zapletov .
