KO USEKAŠ ENO V NEZNANO
Bike Park Vintijan Pula
Prvi teden v maju se je po dolgem času pokazala priložnost, da v soboto ne bo treba v službo. Takoj se nama utrne misel, da je že skrajni čas za kakšen fajn trail ali bolje rečeno za eno uživaško enduro soboto. Če si baksus gre vedno kaj narobe in tudi tokrat je šlo. Napoved za vikend je precej deževna in tudi, če se odpelješ v radiusu 500 km ni nič bolje. Najlepše vreme je napovedano za sosednjo Hrvaško, kamor naju ni nič kaj vleklo, saj nekako nisva poznala preveč opcij, kjer bi se našel kakšen konkreten trail pa še vreme je narekovalo, kje sploh lahko iščeva. Skoraj se že odločiva, da bova ostala doma pod dekco s kakšnim brezveznim filmom in tako uničiva prosto soboto. Malo sva še vztrajala na internetu in se strinjala, da doma ne bova ostala, da se edino sonce v okolici kaže v Puli, kar bo zadostovalo za izlet, če že kakšnih užitkarskih spustov ne bo.
V zgodnem sobotnem jutru pogled skozi okno ni bil preveč obetaven. Nalivalo je ko pri norcih in skoraj se že odločiva za dekco in film a vseeno vstaneva in si skuhava kavo. Najin neskončni optimizem naju prepriča, da naloživa kolesa in vso kramo ter še vedno iščeva po internetu kakšen pameten trail. Po naključju odkrijeva nek nelegaliziran bike park v Vintijanu blizu Pule. Po eni uri vožnje dež pojenja in bližje sva morju bolj se jasni in sonce že vzhaja tik pred nama. Zapeljeva po klancu navzdol in čez krožno križišče navzgor. Kar naenkrat se pred nama odpre pogled na marino in ob njej krasno makadamsko parkirišče, kjer brez težav parkirava kombi. Sonce že ob desetih dopoldan pokaže svojo moč in ko navlečeva nase ščitnike in čelado nama je popolnoma jasno, da se ne bova šla ravno nek udobni turizem ampak bova švicala, ko v rudniku. S kolesi se odpeljeva nazaj do krožišča in takoj desno uzreva ne preveč visok, a vsekakor edini grič v okolici. Ne more biti drugje, kot tukaj saj je to edina vzpetina v okolici. Zapeljeva na prvo možno makadamsko pot in po parih metrih že prideva do prvih dropov. Malo še raziskujeva okolico in odkrijeva kar nekaj zaraščenih trailov. Z najino ekstremno dobro orientacijo še nekaj časa lutava po zaraščenem terenu, nakar dojameva da bo potrebno iti okoli griča in poskusiti z druge strani priti na vrh. Ja se je kar izplačalo zapeljati nazaj na asfalt in po nekaj metrih sva že zavila na stransko pot in prišla na vrh med nekaj hiš in par vikendov. Nikjer nikogar le oznaka za kolesarsko pot je vodila naprej po asfaltu. To nama ni bilo najbolj všeč in odločiva se, da glede na stran neba določiva, katera pot bo prava. Ja nazaj proti morju bo treba in res jo mahneva direktno tja. Ne moreš verjet, srečava celo neko starejšo ženičko, ki verjetno že celo svoje življenje prebiva tam a, ko jo vprašava, če slučajno ve kje se spuščajo kolesarji, naju debelo pogleda in reče: uuu, neznam, a ovdje se sigurno ne može. Ja, nama je jasno, ženička s svojim ponijem sigurno po trailu ne hodi v dolino po mleko. Nič, zahaliva se za informacije in se vseeno mimo nje odpeljeva proti robu, kjer se ne može. Ja res se nemože. Trava je visoka do balance, poti se ne vidi in tako malo na slepo nadaljujeva proti robu. Tam pa se je začelo. Najdeva vstop na traile in celo nekaj naprintanih oznak na navadnem A4 papirju nabitih na drevesa sporoča, da sva na pravem mestu. Spustiva se po prvem in priletiva direktno do krožišča in poti, kjer sva prej lutala. Neverjetno navdušena srečava še par domačinov, intuziastov, ki z motorko in ročno kosilnico čistijo traile. Ustaviva se, pozdraviva in pohvaliva njihov odnos do enduro kolesarstva, saj fantje zastonj urejajo proge, zaradi sebe. Zopet švicava proti vrhu s čelado na roki in ščitniki na golenih. Teče od naju in vesela sva, ker se vzpon konča v parih sto metrih, potem pa zopet čelado na glavo in po drugem trailu navzdol. Kričiva od navdušenja. Čista uživancija na soncu, midva pa bi skoraj zapravila dan pod dekco, ob slabem filmu. Celih sedem ur kolesariva par sto metrov navzgor in nekih dvesto metrov navzdol. Kratko a sladko si rečeva vaskič, ko prideva v poden in zaključiva nekje okrog petih zvečer, ko sonce iz naju iztisne še zadnjo kapljo znoja. Brky Man, Snow White, Jump line in ostali tarili so za nama in odpeljeva se nazaj na parkirišče. Pospraviva opremo in kolesa nazaj v kombi in se po desetih minutah vožnje parkirava v centru Pule, kjer zaključiva dan ob aperolu in testeninah.
Ja neverjeten dan. Se včasih res izplača biti malo trmast in ne ostati doma pod dekco.
