KRIZA SREDNJIH LET

Vzpon na Krvavec pa po Muciju dol

Zima se je končno poslovila, nekaj kolesarskih kilometrov je že bilo za nama in kar na enkrat se mi je porodila misel, da sva tako dobra, da bi se bilo dobro stehtati na kakšni XC dirki. Moja pametna ideja je bila obelodanjena na skupnem kosilu, ko sva sama brez otrok sanjala o nadaljnjih izzivih. No ideja očitno niti ni bila tako slaba, saj sva se oba hitro strinjala, da to pa res ne more biti slabo. Preden si najdeva neko nama primerno dirko pa bo potrebno še malo trenirat in tako je padla odločitev, da se kar od doma odpeljeva na Krvavec in usekava po Muci trailu navzdol. Ker nikoli ne oklevava in se verjetno prehitro o vsem strinjava, tudi tokrat nisva odlašala in usekala turo že naslednji dan, čisto tako, da vidiva kje sva preden še komu poveva, da bova šla svoj ego pomerit na tekmo z verjetno pol mlajšimi od sebe razen, če naju ne vržejo v kakšno senjor disko grupo.

Fino, ne bo treba pakirat v avto. Tokrat natveziva vse nase in seveda paziva na težo nahrbtnika, kot da sva že na tekmi. Asfalta pač ne marava in se že od doma trudiva zaviti na makadam ali še bolje kakšno gozdno pot, čeprav zato narediva kakšen dodaten kilometer. Čez šenčursko gmajno proti Cerkljam oziroma Dvorjam to ni nek hud izziv , saj nama je področje res domače. V Dvorjah vseeno zavijeva  na asfalt in se odpeljeva proti Apnu. Prva dva kilometra sta pričakovano smrtonosna, a ko zapeljeva v klanec nama ne predstavlja nekih težav in ego vztrajno raste. Prva dva kilometra mine brez težav, nakar zavijeva levo proti Ambrožu pod Krvavcem, kjer se cesta za nekaj časa previsi celo navzdol in je čas za užitek ter celo pogovor. Ja ni dolgo trajalo, ko se cesta zopet obrne navzgor in kar naenkrat te prehitevajo cestraji in e-bikerji. Ja malo čudaško izgledaš sredi asfalata s fullface čelado na hrbtu za povrh vsega pa voziš še na žgance in ne na elektriko, kar pa je danes itak čudaško za marsikoga. No ideja o lahkih nahrbtnikih se kar naenkrat ni več zdela tako pametna. Pomladno sonce je iz naju iztisnilo še zadnjo kapljo tekočine, bidoni so bili prazni in tudi energijske ploščice so pošle. Trme je pa še vedno v izobilju in tako grizeva vse do vrha mimo Jezercev, hotela Rozka vse do plaže na Krvavcu. Dolge kilometre se vzpodbujava in razmišljava kako bova nekaj dobrega pojedla na vrhu, da se napolniva z energijo. Od Rozke do plaže se nama je zdelo, da ceste sploh ne bo konec, za nameček pa so asfalt položili čisto do vrha in teh nepreznojenih kolesarjev z baterijo kar ne zmanjka in preklinjaš sebe, kaj ti je tega treba. No končno doseževa vrh a kot vedno mora nekaj iti narobe. Ura je točno štiri popoldan in to je točno ura, ko na plaži zaprejo restavracijo. No nič ne bo si misliva, ko nama gospod iz sosednje gostilne prijazno ponudi, da lahko še kaj pojeva. Verjetno sva tokrat jedla najboljšo telečjo obaro z žganci za povrh pa še štruklje in jabolčni zavitek.Čeprav se nama rozine v zavitku običajno ne zdijo dobra izbira so bile tokrat božanske. Ja v takih trenutkih človek dojame, da sploh ni izbirčen in vse kar poje je zanj visoka kulinarika. Končno sita si privoščiva še kavico in cocacolo in užijeva še zadnje sončne žarke, preden dojameva, da se bo potrebno podvizat v dolino, da naju ne ujame mrak. Natakneva ščitnike in čelado, ter jo posmučišču usekava proti Rozki in naprej proti Jezercem ko končno zapeljeva na Muci trail. Ker se nama seveda vedno mudi sva prehitela tudi sezono in trail še ni bil niti slučajno urejen po mokrem terenu se spustiva mimo podrtih smerokazov in čez nepokošene odseke. Nekajkrat se zgubiva a užitek je neprecenljiv. Kriza srednjih let mineva in oba razmišljava, da pa vendar nisva še prestara za ta šport in se splača potruditi z vzponom, saj je nagrajevanje s spustom neprecenljivo. Tudi nekaj padcev na razmočenem terenu nama ne vzame veselja in oba tuliva od navdušenja. Prehitro doseževa spodnjo postajo gondole in utrujena se odpraviva po isti trasi proti domu. Petdeset kilometrov in 1200 višincev ni mačji kašelj za začetek sezone in odločitev je padla ... tekma bo!