MAKSIMALNO IZKORIŠČEN DAN
Ko imaš prost vikend, ga je treba užet do zadnjega izdihljaja. Na lepo poletno soboto bi bil smrtni greh ostati doma. Jure, Jan in moja malenkost smo se že večer prej odločili, da jo bomo pihnili proti Vršiču. Pripravili smo vso potrebno opremo, ki je ni bilo malo. Od kolesarskih dresov do plezalne opreme. Da dan ne bo preveč v izi se je Jure odločil, da bo kar prekolesaril pot na Vršič, eh nič takega tamala malica, med tem ko bova midva z Janom sprehodila našega kosmatinca. In res... pred prvimi serpentinami odloživa Jureta in kolo, mi trije pa se do vrha odpeljemo z avtom. Po daljšem sprehodu je tudi Jure že prisopihal na vrh. No, to je bil šele dober začetek dneva. Na vrhu smo v Poštarskem domu prišli do doze kofeina in kačjega strupa. Čas je bil, da se odpravimo proti plezališču Vršič. Pot se začne nasproti Poštarskega doma, mimo kioska s spominki. Sama pot je lepa, ni ravno za prehodit v večernih štiklih s 15 centimetersko špičasto petko ali sandalcih, ampak s primernimi pohodnimi čevlji. Ko prispemo do stene, smo se najprej obrnili na levo po Kekčevi steni. Prostora za varovanje je bilo zelo malo, pa še tisto kar je bilo je bilo zaraščeno kot sredi džungle. Fanta nista tvegala, zato smo se prestavili na levo stran. Tam je bilo prostora več in še midva z Blujem sva imela svoj plac za nastavljanje poletnemu soncu in idealno naravo za fotografiranje. Splezala sta Zajedo z ocenama 4 a in 5 c. Res prava uživancija. Po preplezanih smereh sta se oba dodobra naplezala in roke sta imela do malega do tal. Sledil je zaslužen počitek na jezeru Jasna. Res, da je bilo na začetku poletja ampak nekatere grče so se opogumile in plavale v ledeno mrzlem jezeru. No, med njima sta bila tudi Jan in Jure, midva z Blujem pa sva jih samo opazovala in jaz s sendvičem v roki, Blu pa s polno posodo briketov, z dekce pod drevesom. Verjetno jima je pasalo ohladit napete mišice. Ko je sonce malo pojenjalo in so se noge odpočile, sva se z Juretom od jezera s kolesom odpeljala do Zelencev in se nato spustila nazaj v Mojstrano. No, v Mojstrani kave in Coca cole nisva dobila. Zadovoljiti sva se morala z Isostarjem z bidona. Iz Mojstrane sva jo ubrala nazaj proti Jasni. Kolesarska pot je iz Mojstrane rahlo navkreber. Do Rateč premagaš približno 255 višinskih metrov. Pot sva nadaljevala proti parku Triglavski Gaj in čez most sva prečkala Savo Dolinko. Pot se zopet vzpne proti Kranjski gori. Ves čas sva vozila po kolesarski stezi, ki je namenjena tako nedeljskim kolesarjem, otrokom in malo boljšim kolesarjem za sprostitev. Tudi razgled na Julijske alpe je fenomenalen, za dušo. Morda ni slabo za vsak slučaj na balnci imeti zvonec, saj se nekateri nedeljski kolesarji in e biciklerji počutijo kot doma in celotno cesto zasedejo zase in debatirajo kot v lokalu ob dobri kavi. Pot do Jasne sva prekolesarila in za konec naredila še 45 kilometrov. Tam sta naju čakala Jan in Blu, ki sta naredila še en giro. Minil je še en dan, poln adrenalina, dobrega treninga in počitka v naravi. Kolesarski izlet po poti stare železnice priporočava vsakemu, ki si želi zvrteti noge in preprosto uživati v neokrnjeni naravi.
