VZPON PO MOŠKO
Grapa Ypsilon Begunjščica
Tokrat je boljši del ekipe po poškodbi kolena pristal na rehabilitaciji v toplicah. Ni mi ostalo drugega, kot smiljenja samemu sebi »kako sem sam« ali pa pokličem prijatelja in usekava eno turo po moško. Klemen je bil prva in prava izbira. Pravi prijatelj, ki je vedno za in verjetno še bolj usekan kot jaz.
Zima se še ni odločila ali bo mrzla in snežena, a vendar nam je letos kaj kmalu nasula nekaj snega. Verjetno ne dovolj, da bi se zlahka odločil za zimsko turo in tako nisem kolebal med centralno smerjo v Špiku, avstrijsko ferato na Stol in se na koncu po številnih opozorilih na spletu in radiju odločil, da bo najbolje, če jo usekava na Begunjščico. Ob petih se dobiva v Tržiču, kjer ni ne duha ne sluha o snegu in se skupaj odpeljeva na Ljubelj. Na Ljubelju snega komaj za vzorec in tako začneva s hojo proti Zelenici, midva pa še vedno ne veva, kje jo bova usekala proti vrhu. Snega je vedno več a vendar ne dovolj, da bi lahko govorili o idealnih razmerah. Vseeno se odločiva, da jo po melišču pičiva v grapo Ypsilon. Brez derez nekaj časa hodiva po krušljivem kamenju in vzpon ni podoben ničemer drugemu, kot čehom, ki poskušajo doseči vrh a gre bolj navzdol kot navzgor. Klemenu rečem, da sva na precej tveganem območju, kjer ni več pametno sestopati in si natakneva dereze ter palice zamenjava za cepin. Malo po snegu, malo po šodru orjeva proti vrhu in se zapletava v ruševje, ki štrli iz snega. Nič kaj obetavno in vsekakor ne užitek kopati po kamenju, a midva še vedno upava na boljše razmere. No, vsekakor dva optimista doživiva razočaranje, ko po prvem delu grape sestopiva desno v ruševje totalno brez snega, saj je še tisto malo odpihnil veter. Snega je ostalo samo še za vzorec, tako da plezanje ni možno niti z rokami niti s cepinom in da bo veselje še večje mi na najbolj neprimernem kraju odpade podplat iz čevlja in mi sname derezo. Izpraznim svoj bogat besedni zaklad kletvic in se nekako prebijem do podesta. Klemen mi poskusi zalepiti podplat nazaj kar z lepilnim trakom, a ob mrzlih temperaturah seveda ne prime in se trga. Nekako nama uspe derezo zapeti kar čez podplat na peto čevlja in po čudežu nekako drži. Nadaljujeva nekaj metrov naprej in Klemen se z derezo zaplete v ruševje ter pade direktno na koleno. Njegova hitra reakcija s cepinom je preprečila zdrs in takrat se zaveš, da je v gore pametno hoditi z izkušnjami in si hvaležen za vse alpinistične šole in tečaje.
No hitro sva ugotovila, da Klemenovo koleno ni primerno za vzpon, moj čevelj pa tudi ni garantiral, da bo zdržal do vrha. Gora počaka, midva pa se lahko še vrneva, Obrneva se nazaj ter v počasnem in previdnem spustu doseževa Zelenico, ter odideva nazaj na Ljubelj.
