KO SE ZAVEŠ, DA ŠE NISI ZA STARO ŠARO

XC MARATON

Preizkus je bil izveden in odločitev je padla. Greva na XC dirko na Hrušico v Ilirsko Bistrico. Seveda je poleg vzpona na Krvavec sledila še priprava, saj si midva res ne moreva privoščit polovičarstva. Vzponi po naših gorenjskih kucljih in intervalni treningi. Jure pri tem res nima usmiljenja in res ne more s svoje kože. Bivšemu tekmovalcu v cross conutry-ju res ne moreš soliti pameti. Treningi so bili včasih zame kar naporni ampak moja trma ne pozna meja.

Bolj se je bližala tekma bolj so mi nagajali živčki. Jure, večni optimist prepričan, da bom pometla s konkurenco. Ampak taka profesionalka pa res nisem. Na spletni strani sva si ogledala traso in sploh ni bila videti nič posebnega. Juretova sekcija je imela 1100 višincev in 52 kilometrov, moja pa 500 višincev in 35 kilometrov. Ah nič takega, sva si mislila. Če sva prevozila Krvavec in še nekaj drugih vzponov bodo pa tole najine natrenirane noge in glava že zmogle. Večer pred tekmo sva se dodobra podprla z makaroni, mulci so seveda kar malo zavijali z očmi, ker jim ni bilo ravno jasno kaj večerjava. Tudi najina zagrizenost jim je bila malo čudna. Mami bo šla na tekmo, kaj ji pa ni jasno. Ampak midva sva se odločila. Jure, gre kot vedno na vse ali nič. Sobota zjutraj je bila kot ponavadi umirjena. Otroci so vedeli, da naju morajo pustit kar se da pri miru, da sva se lahko umirjeno pripravila. Seveda pa so bili najini navijači in na startu moralni podporniki. Na prizorišču zločina sva prevzela šartne številke in se zapeljala par krogov, da sva malo zvrtela najine krake. Prvi je štartal Jure. Ko sva se ozirala po tekmovalcih nama je bilo jasno, da  konkurenca ni zanemarljiva. Počil  je štartni strel in tekmovalci so pognali svoje mašine. Kakih petnajst minut za Juretom sem štartala še jaz s svojo konkurenco. Ko se je spremljevalni avto umaknil s poti, smo se pognali po trasi. No kmalu mi je bilo jasno, da je teren kar zahteven. Vzponi so bili na čase morilski, polni kamenja, no saj veste kakšen je gozdni teren. Po Juretovih priporočilih pred tekmo sem peljala svoj tempo in glavo nastavila na najboljši razplet. No, saj mi je šlo kar dobro. Punce so me sicer prehitevale ampak sem si mislila svoje. Da pa je bila tekma še bolj zanimiva in napeta, mi je sredi trase zagodla ketna. Še to, sem si mislila. Od samega adrenalina mi kar ni in ni šla na prave zobnike. Ko mi je le uspelo in sem pribrcala do prvga štanta z vodo in energetskimi »poživili«, so mi očistili šmir po obrazu, saj je zgledalo, kot da se grem indijance sredi ničesar. No in glava mi je malo popustila. Mislila sem si, da so me moje tekmovalke itak prehitele in sem ucvrla svoj tempo naprej. Kmalu se je situacija obrnila. Juretove spodbude in teorije, da bom lahko s konkurenco pomedla pri spustih je držala. Vedela sem, da po klancih navzdol nimam nobenega strahu zato je letelo kot sekira . Spusti so bili res prima. Letelo je kakor se je dalo. Res, da smo vsi po vrsti preklinjali smtonosne klance, razmočen teren poln blata in lunder ampak trma res ni poznala meja. Bolj sem se bližala cilju, bolj so noge trgale in vrtele pedala. Še nekaj končnih kilometrov po travi, ki je ubila do konca in ciljna črta. Moja kalvarija je mimo. Sedaj smo vsi nestrpno čakali še Jureta, ki se mi je iskreno kar malo zasmilil. Po nestrpnem čakanju je le pridirkal v cilj izmučen in umazan od blata. To je bilo res bolano je rekel. Tekmovalci so pri spustih zaradi blata padali kot keglji drug čez drugega. Sredi poti je imel čas razmišljati kaj ga čaka, ko pride v cilj, kakšna bo moja reakcija glede na težavne klance. Ampak ne. Uživala sva oba. Ponosna, da sva pregrizla zelo zahtevno dirko in vesela, da sva se zanjo odločila. Po kakšni uri čakanja in zasluženega počitka je sledila razglasitev rezultatov. Skupaj smo vneto gledali na ekran z rezultati. Naenkrat vsi veseli skočijo v luft saj sem dosegla 3. mesto. Tudi Jure se je odrezal več kot odlično in s svojo konkurenco pomedel kot za šalo. Res, da je bil med starejšimi ampak vseeno je tekmo odvozil z desetim najboljšim časom. Bravo midva. Za moj rezultat gre velika zasluga Juretu, ki me je spodbujal in kljub mučnim treningom pripravil na tekmo ter najinim navijačem, ki so verjeli v naju. Drug z drugim nama je uspelo in dokazala sva si, da res še nisva za staro šaro. Morda naju pa še kdaj najina odbita pamet odpelje na kakšno tekmo.