FERATA HVADNIK
Napovedana sončna junijska sobota je bila kot nalašč, da sva najine mulce spakirala in peljala v ferato Hvadnik, da so se malo pretegnili in spočili glave od pametnih telefonov. Ferata je speljana skozi sotesko potoka Jerman v Gozd Martuljku. Primerna je tako za odrasle, kot za otroke saj je ocenjena s težavnostjo B/C, zato je bila destinacija kot nalašč za nas. Ferate vseeno ni za podcenjevati, saj ima kar nekaj navpičnih balvanov in par previsnih predelov, kjer roke neveščim lahko močno trpijo. Ferata se ponaša s svojimi 500 metri dolžine in z 250 metri višinske razlike in za začetnike res ni mačji kašelj.
Pred vstopom nam je Jure ponovno osvežil vsa pravila feratanja, ki so še kako pomembna za varno plezanje. Na začetku je kazalo zelo dobro. Otroci so po skalah in jeklenicah plezali kot gamsi. Na vsake toliko naju je presenetil Evin krik, da sva oba pogledala proti njej in kot vedno poslušala njeno pritoževanje, kako se ne da preplezati, a vendar je po par vzpodbudnih besedah vse preplezala sama. Tudi Andrejev komentar sredi ferate, da bi njemu trenutno pasalo doma ležat v postelji, je poskrbel za obilo smeha in kar nekaj razprave. Matic je bil še najbolj zagrizen in plezal brez težav.
Med plezanjem pa je bilo zelo lepo opazovati in poslušati najine brihtne glave, kako so eden drugega opozarjali, kaj nam je Jure na začetku povedal in kako morajo vpenjati vponke. Sploh Eva je bila skrbna in Matica, ki je najmlajši opozarjala, kako navpična je jeklenica in da mora vpenjati uponki vsako v svojo smer. Andrej pa je bil bolj na ziher in je bil ves čas vpet na dodatnem varovalu.
Torej, otroke sva imela približno postrojene in naša avantura se je začela. Plezali smo po precej nezahtevnem delu ferate in vstopili v prvi navpični sektor, kjer je Jure z vrha potegnil pomožno vrv in vpel otroke, da smo varno prišli na vrh izpostavljenega predela. To nam je vzelo kar nekaj časa in prehitela nas je skupina čeških turistov in potem še mlad par. Na vrhu smo pospravili dodatno varovanje in plezali naprej po precej enostavnem predelu. No in potem se je začelo.
Kot ponavadi je Jure prvi v naši četici. Kar hitro smo prehiteli čehe in dohiteli mlad par. Opazil je, da imata težave in sta obtičala na izpostavljenem predelu, kjer je potrebno telo nagniti navzven, ter se s pomočjo rok prebiti na drugo stran. Fant je sicer že plezal na umetni steni, ampak očitno še ni imel dovolj izkušenj v naravi. Vseeno je želel še svoje dekle navdušiti za feratanje ter narediti en lep izlet. Po reakciji ona ni ravno uživala. Bilo jo je zelo strah in fant s seboj ni imel nobene dodatne opreme in niti pomožnega varovanja, ki bi jima prišel še kako prav sploh nekje na sredi poti, kjer je predel res malo luftig. Mi smo imeli s seboj res vso potrebno opremo, tako da jima je Jure posodil svojo gurtno in vponko in jima pomagal z znanjem, ki ga ima. Ferato smo nadaljevali vsi skupaj s parom vred. Dekle se je malo pomirilo, saj je bil Jure nenehno ob njej in poskrbel za dodatno varnost ter motivacijo, ki jo je dekle še kako potrebovalo. Ferato smo preplezali do konca. Par nam je bil zelo hvaležen za pomoč, ki sta jo potrebovala. Na vrhu je sledila zaslužena malica na razgledni točki, kjer je tudi klopca in vpisna skrinjica. Eva se ni več pritoževala, Andrej ni imel več potrebe po spanju, Matic pa je kot vedno preprosto užival ob malici. Sestopili smo po poti, ki vodi okrog ferate in se spustili proti Gozd Martuljku. Mulci so imeli še kar nekaj energije za popoldansko uživanje in plavanje v domači Kokri, midva pa sva bila malo utrujena ampak vesela, da sva naredila nekaj dobrega za naše junake, za naju in za mlad par.
Nepozabni trenutki v divjini neokrnjene narave ferate Hvadnik, s pogledi na vrhove gora martuljške skupine s svojimi najbližjimi, so nama dali nov zagon in energijo za nadaljnje avanture.
