ENA NAJLEPŠIH KOLESARSKIH POTI V EVROPI
Riva del Garda
Že drugič sva prespala v najinem kombiju in zjutraj sva se oba strinjala, da imava pravi luksuz. Udobna postelja in zajtrk tik ob jezeru s pogledi na bližnje vrhove še vedno pobeljene s snegom v nama vzbudi res posebno zadovoljstvo in komaj čakava, da se odpraviva na znamenito kolesarsko turo Strada del Ponale. Cesta se začne v majhnem mestecu Riva del Garda in povezuje Lago di Garda z Lago di Ledro. Oba jezera loči gorovje skupine Baldo, strada del Ponale pa ponuja enkraten prehod iz ene doline v drugo. Cesta je vkopana v skalo in nas pelje po makadamski cesti čez številne tunele. Zgrajena je bila v drugi polovici 19. stoletja in nato kmalu opuščena, saj je po izgradnji predora ni nihče več uporabljal. Tako danes slovi kot ena najlepših kolesarskih poti v Evropi.
Midva sva začela kar v središču mesteca Riva del garda na piazza del Brolio, se ob jezeru peljala mimo pristanišča in zgodovinske hidroelektrarne ter kmalu prečkala glavno cesto Gardesana in takoj prešla na makadam. Sledi precej lagoden vzpon s prelepimi pogledi na Gardsko jezero. Pot vklesana v skalo, ponuja zelo zanimivo vožnjo, saj kljub gneči ni nobenih težav, urejena je tako, da se kolesarji vozimo po levi, pohodniki pa hodijo po desni. Prav tako se kolesari čez tunele, zato je priporočljivo imeti luč. Za pohodnike pa je urejen obhod okoli tunela. Za varnost je res dobro poskrbljeno in na poti je urejeno tudi počivališče z barom, straniščem in tudi kolo se da servisirati, saj je ob prostoru za kolesa postavljeno tudi stojalo z orodjem in tlačilko. Nekaj sto metrov od počivališča se pohodniki usmerijo levo, midva pa zavijeva desno in nadaljujeva po asfaltu. Po kratkem odseku alsfalta pot zopet zavije na makadam in kmalu preide v kolovoz. Vzponov pa kar ni konec a vendar kmalu doseževa vasico Biacesa ter nadaljujeva naprej do starega mlina Molino di Ledro in pot zaključiva ob jezeru.
Nini je vzpon povzročil kar nekaj preglavic, saj vendar s 780 metri višinske razlike res ni mačji kašelj. No pa metri niso bili problem, kot sem mislil. Zmotili so jo e-bikerji, ki so drveli mimo naju, kot za šalo in s pogledi namigovali zakaj sva tako počasna. Nekateri so svoje prehitevanje naznanili z nervoznim zvončkljanjem, kar ji je še bolj načelo živce. Pa vseeno, midva sva turo uspešno zaključila na lastni pogon, brez pomoči elektrike in si zadovoljna na terasi hotela ob jezeru privoščila domač jabolčni zavitek in slivovo pito.Približno 12 kilometrov dolga pot je za nama in midva uživava na soncu ob jezeru. Veseliva se spusta po isti trasi nazaj na izhodišče saj je povratek nazaj sama uživancija. Vzpone zamenja en sam spust in sončno vreme z že kar visokimi temperaturami je prav prijetno za vožnjo navzdol. Ja, tura je primerna spomladi in jeseni, saj se temperatura v poletnem času preveč dvigne in ker trasa poteka večji del po soncu ni pametno riniti tja sredi poletja.
Oblečeva Windstoperje in si nadeneva čelade, spustiva sedeže in že drviva navzdol. Zabava in užitek, ki mu ni para nič več e-bikerjev in zvončkljanja.Ostanemo samo še kolesarji enakih sposobnosti in vse ostalo ostane za nama. Takrat oba začutiva pristnost tamkajšnje narave in bistvo ture Ponale. Šele takrat se zaveš, zakaj jo uvrščajo med najlepše gorsko kolesarske poti v Evropi.
